z očetom sva imela enega izmed tistih, ja vsak ve kakšnega, enega izmed tistih spodbudnih pogovorov…:-)
ko sem sporočil veselo novico, da se selim, je najprej nastala ena taka malo daljša pavza…:-)
nato mi reče: "pa v najdražje mesto se seliš!"…in mu pravim: "hm, ne vem, koliko je meni znano je london najdražje mesto"…ne grem v london, ne še…:-)
in oče nadaljuje: "in nič ne boš prišparal!"…in odgovorim: "jaz grem tja, ker želim zaslužit!"…
in kar ni nehal: "ja, če boš več zaslužil, boš tudi več zapravil!"…
in mu rečem: "ja, tu pa imaš prav, to se mi zdi nekako normalno, ali?!?"…:-)
in še vedno mu ni bilo dovolj: "raje še 1 leto ostani doma, boš lahko vzel kredit in si kupil nov avto!"…
in nisem se mogel več zadržat…;-)…odgovorim mu: "ja, a veš da moj kolega je LIMONE, kar tako cele, a ni to čudno?!?... ko sva nazadnje bila skupaj na kosilu, je kar tako pobral limono in jo jedel kot da bi bila pomaranča…čudno!... mislim, da si tako lahko poškoduje sklenino na zobeh ali nekaj podobnega, a ne?!?"…
WTF…:-)
oče me pogleda, iz ušes se mu začne kaditi: "!#3$%8&/4()=8?*9rghhhhh?!?!?!?"…:-)))
in ko tako poskušam prebavit vso to sranje, ki mi ga je nasul…ja, razumem ga, da ga je strah, da ima pomisleke…a vsaj za mene bi bilo boljše, da jih obdrži za sebe…(imam kar dovolj svojih strahov in pomislekov, tako da ne rabim še drugih, a ne)…:-)
spomnil sem se otrokovih (svojih) prvih korakov…otrokovega (svojega) učenja vožnje s kolesom…
najboljše delo staršev pri tem otrokovem opravilu bi naj bilo, da zaprejo oči in molijo….in naj imajo veliko povojev in hansaplastov pripravljenih…:-))
ne pa da potem govorijo: "povedal sem ti"….če otrok pade na obraz…
naj ga raje vpraša: "je bilo zabavno?"…ko mu povija rane…"ne, ni bilo zabavno!"…
"ok, potem pa tega več ne ponovi"…:-)))
ko ti nekdo hoče deliti nasvete ali te kritizirati si postavi naslednji 2 vprašanji…
1. kdo je oseba, ki mi deli nasvete/me kritizira?...
2. kaj je ta oseba v življenju že naredila/dosegla/doživela itd?...
z vsem spoštovanjem do mojega očeta/mojih staršev…neizmerno jih imam rad…dali so mi enega največjih daril na svetu…moje življenje…za kar sem jim zelo zelo hvaležen…
a obstaja čas in kraj, ko človek enostavno mora naprej…:-)
semper fidelis
-5er
blog.peterkamnicar.com
ps: zapomni si tole...starši vedno dajo od sebe vse najboljše, glede na sposobnosti/znanje/informacije, ki jih imajo...
pps: ne boš verjel, a to je že 100. post objavljen na mojem blogu…obisk iz dneva v dan narašča…trenutno je v povprečju okrog 110 obiskov na dan…s tem da je v zadnjih dneh okrog 120-130 obiskov na dan…hvala TI, da se oglasiš in prebereš kaj zapišem…HVALA…:-)
